Don Bosko in preventivni vzgojni sistem
Oratorij je prostočasna dejavnost z lastnim slogom, ki se imenuje don Boskov preventivni vzgojni sistem. Oratorij kot vzgojno okolje ima štiri značilnosti: dom, šola, župnija in dvorišče. Oratorijski animator svojo vzgojno držo živi na način asistence; njegov vzgojni odnos vključuje razumnost, vernost in ljubeznivost.
Rojstvo preventivnega vzgojnega sistema med zapuščenimi in ogroženi mladimi
Začetnik preventivnega vzgojnega sistema, na katerem temelji oratorij, je italijanski duhovnik sv. Janez Bosko [1]. Živel in delal je v italijanskem mestu Torinu, v 19. stoletju. To je bil za Italijo čas hitre industrializacije. Mladi podeželani so v upanju na boljše življenje prihajali v velika mesta, kjer so bili zelo razočarani. Podjetniki in industrijski mogotci so jih izkoriščali, kolikor je bilo mogoče. Življenjski položaj teh mladih je bilo celodnevno delo brez pogodbe in le za nekaj drobiža na dan. Če je kdo v lakoti ukradel za preživetje nujno potrebno hrano, pa mu je grozil večmesečni zapor.
Don Boska je pogled na te fante pretresel. Obiskoval jih je v zaporih in ugotovil, da so si želeli spremeniti življenje, a jim okolje ni omogočalo, da bi zaživeli drugače. Želel jim je vsestransko pomagati, da bi jih obvaroval pred nevarnostjo kriminala in jih usposobil za dostojno življenje. Ker ni imel drugih sredstev, jih je sprva vabil k nedeljskim oratorijskim popoldnevom, kjer je bilo veliko igre in zabave. Hkrati jih je začel učiti brati, pisati in računati, zanje je imel verouk … Obvezen del srečanja je bila tudi malica, ki so je bili mladi neizmerno potrebni.
Sčasoma je z veliko truda in s pomočjo sodelavcev obiskovalcem oratorija omogočal vedno več. V okviru oratorija je ustanavljal splošne in obrtne šole. Bil je eden prvih, ki se je zavzemal pri delodajalcih, da so z mladimi delavci sklenili delovno pogodbo, ki je predpisovala njihovo količino dela in plačo.
Vzgojno, socialno in duhovno prizadevanje za mlade, ki je potekalo v don Boskovih oratorijih, je don Bosko poimenoval preventivni vzgojni sistem. “Preventivni” zato, ker v sebi nosi idejo preprečevanja slabega kakor tudi idejo vnaprejšnjega načrtovanja dobrega (lat. prae-venire = prej priti, prestreči, prehitevati).
Štirje stebri Oratorija
Janez Bosko je za mlade želel poskrbeti celostno. Upošteval je njihovo telesno, čustveno, intelektualno, socialno, moralno in duhovno razsežnost. Različne razsežnosti so povzete v konceptu štirih stebrov oratorija: dom, šola, dvorišče, župnija. Oratorij je za mlade dom, ki sprejema, šola, ki uvaja v življenje, dvorišče za njihove prijateljske stike in za življenje v veselju ter župnija, ki evangelizira. Štirje stebri so merilo, ki usmerja in preverja vsako oratorijsko vzgojno okolje. Pomembno je, da so stebri oratorija uravnoteženo zastopani.
Prvi steber: Oratorij je dom, ki sprejema
Animatorji, ki so ključne osebe oratorija in nosilci vse njegove dejavnosti, so zlasti pozorni, da bi se vsak otrok na oratoriju čutil sprejetega in dobrodošlega – kot doma. Takšen odnos animatorjev do otrok ni samo vzgojni pristop, tržna poteza ali menedžerski trik, temveč ima svoje duhovno ozadje. Don Boskov oratorij je bil v prvi vrsti namenjen socialno ogroženim in zapostavljenim mladim, ki so bili zaradi potrebe po preživetju v zgodnji mladosti iztrgani iz domačega okolja. Razumljivo je torej, da so taki mladi potrebovali najprej dom, ki so ga izgubili, oz. prostor, ki jim bo dal drugi dom. To je tudi eden od razlogov, zakaj je don Bosko v srcu oratorija hotel imeti redovno družbo. Redovna družba v svojem bistvu nosi družinsko povezanost in predanost drugim. Družinski duh je ena ključnih značilnosti don Boskove pedagogike.
Animator se zaveda, da vsakega otroka pošilja Bog, in ga tudi on skuša sprejemati, kot ga sprejema in ljubi Bog. Zato je animator, ki svoje animatorstvo živi zares in s krščansko ljubeznijo, otrokom podoba Boga, ki jih ima rad in jih sprejema.
Drugi steber: Oratorij je župnija, ki evangelizira
Evangelizacija (neposreden govor o Bogu in intenzivnejša izkušnja stika z njim) je eden temeljnih namenov oratorija. Zanimivo je, da je tako živahen pastoralni program ohranil ime oratorij (kraj molitve), ki ga povezuje z najbolj versko dejavnostjo – molitvijo. Don Bosko je na oratoriju dajal velik pomen duhovnosti, zlasti močno je poudarjal pogosto sveto obhajilo, obiske Najsvetejšega, spoved ter pobožnost do Marije. Brez urejenega odnosa do Boga, brez čiste in mirne vesti oratorij ne more biti dvorišče za življenje v veselju. Nemogoče je namreč biti pristno vesel z grehom, ki teži duha. Na oratoriju se evangelizacija in vzgoja prepletata: evangelizira se z vzgojo in vzgaja se z evangelizacijo [2].
Iz teh razlogov oratorij vsebuje tudi katehezo – preprost in iskren pogovor o Bogu, ki v otrocih in animatorjih prebuja zavest o njegovi navzočnosti in ljubezni do ljudi. Prav tako je na oratoriju upoštevana molitev, po kateri vstopajo v globlji odnos z Bogom. V oratorijski molitvi sta zlasti poudarjena bližina in prijateljstvo Jezusa in Marije. Da bi otroci začutili, da sta jim blizu, se spodbuja obisk Najsvetejšega (kratka molitev pred Jezusom v tabernaklju) in pobožnost do Marije.
Seveda oratorij ni kraj vsiljevanja vere. Je pa kraj, kjer se življenje in vera naravno prepletata. Oratorijska molitev je vesela in ustvarjalna, preprosta in globoka: odpira se skupnostni udeležbi, povezana je z življenjem in se v njem nadaljuje.
Tretji steber: Oratorij je šola, ki uvaja v življenje
Oratoriji 19. in v veliki meri 20. stoletja so vključevali šolo v pravem pomenu besede, saj so socialno ogroženim mladim ponudili pouk raznih šolskih predmetov, kar jim je koristilo za njihovo poklicno življenje. Podobno funkcijo opravlja danes oratorij v manj razvitih delih sveta.
Kljub drugačnim izobraževalnim razmeram pri nas župnijski oratoriji ohranjajo element šole. Vemo, da formalno izobraževanje, za katerega v našem okolju poskrbi šolski sistem, ne zajame vseh področij učenja in izobraževanja. Poleg formalnega učenja postaja vse pomembnejše neformalno učenje. Vedno bolj vrednotimo tudi priložnostno učenje. Z vidika neformalnega učenja ponuja oratorij pridobivanje različnih veščin in znanj z ustvarjalnimi delavnicami, v katerih udeleženci lahko razvijajo svoje talente in potenciale. Še pomembnejše za življenje je učenje, ki se dogaja v medvrstniških in medgeneracijskih odnosih, ki na oratoriju nastajajo med otroki, animatorji in voditelji. Učenje za življenje zajema tudi pogovor o vrednotah, ki jih sporoča oratorijska zgodba. Vzgojno-poučno vlogo ima tudi duhovnost – zlasti sv. maša in spoved, kjer Bog v nezavednem in globinskem delu človeške osebnosti ureja in vzgaja notranje življenjske moči.
Četrti steber: Oratorij je dvorišče za prijateljske stike in za življenje v veselju
Dvorišče (igrišče) je značilnost oratorija, ki jo obiskovalec takoj opazi. V zvezi s tem stebrom je don Bosko pogosto ponavljal misel svojega velikega vzornika Filipa Nerija: »Ko je čas za to, tekajte, skačite, zabavajte se, kolikor hočete, samo za božjo voljo nikar ne grešite.« [3] Z istim namenom je pripravljal izlete, dramske igre, praznovanja, uporabljal glasbo in petje.
Značilnost, da je oratorij dvorišče (igrišče), izhaja iz notranje potrebe, ki jo otrok in mladostnik čutita na svoji stopnji razvoja. Za otroka je igra naravno okolje, v katerem se ves čas giblje in v katerem se tudi uči za življenje. Med igro hkrati naveže odnose in najde prijatelje. Podobno velja za mladostnika, le da je pri njem igra malo manj poudarjena, so pa zato intenzivnejše prijateljske vezi, ki jih v prostem času naveže. Igra, zabava in sprostitev so nam vsem potrebne, saj velja staro načelo »zdrav duh v zdravem telesu«.
Krščansko duhoven človek tudi svoje sproščujoče trenutke živi tako, da ga še bolj zbližajo z Bogom. Bog želi in nam celo zapoveduje, naj praznujemo in se veselimo vsakih sedem dni (nedelja) in ob drugih prazničnih priložnostih. Prava zabava, veselje, druženje in praznovanje v človeku vzbuja veselje nad življenjem, iz katerega spontano vzklije slava in hvala Bogu, ki nas je ustvaril in nam podaril tako lepo življenje.
Asistenca – način animacije na oratoriju
Na današnjih poletnih oratorijih se za voditelje dejavnosti uporablja izraz animator. Don Bosko izraza animator ni uporabljal (takrat ga v današnjem pomenu še ni bilo), je pa v svojih spisih govoril o asistentih. S tem je hotel poudariti posebno vzgojiteljevo vlogo: biti kot vzgojitelj asistent otrok in mladih. Vzgojni koncept asistence se deloma prekriva s konceptom animacije. Različnih konceptov animacije in s tem različnih likov animatorjev je namreč veliko: gledališka, turistična, športna, vzgojna, verska. Animator na oratoriju svojo animatorsko oz. vzgojno dejavnost živi na način asistence.
Latinski glagol assistere pomeni: navzoč biti, pomagati, ob strani stati komu. Lahko rečemo, da je asistenca vzgojiteljeva/animatorjeva prijateljska navzočnost ob vzgajancu/udeležencu oratorija. Temeljna prvina oratorijskega animatorja je: biti zraven, biti navzoč. Dobrohotna, ljubezniva animatorjeva navzočnost (asistenca) ima dve plati: preprečenje slabega in spodbujanje dobrega.
Asistent/animator prepreči, da bi se v osebnostni rasti zgodile napake, ki bi trajno škodljivo vplivale na vzgajanca. Izhajajoč iz krščanske antropologije, vemo, da greh pusti v človeku posledice in da zavira rast v dobrem. Animator torej dobrohotno preprečuje, da bi na oratoriju nastal nered, ki bi bil škodljiv za vse. Temelj takšnega prepričanja je v ideji, da otroci in mladi niso slabi, ampak da se zaradi neizkušenosti in nepremišljenosti hitro spozabijo in naredijo slabo dejanje, ki jim pusti negativne posledice. Po drugi strani asistent/animator z zgledom in besedo spodbuja k osebnostni rasti in k dobremu.
Tri animatorjeve kreposti
Animatorjeva stalna vzgojna navzočnost ni kakršna koli navzočnost. Je dobrohotna navzočnost. Še bolj natančno pa to navzočnost opredelimo s tremi lastnostmi (krepostmi), za katere si vzgojitelj/animator prizadeva: razumnost, ljubeznivost, vernost.
Razumnost pomeni, da asistent v svojih vzgojnih predlogih ravna v skladu z zmožnostmi vzgajanca in da svoje vzgojne predloge razumno utemelji (ni avtoritaren).
Ljubeznivost je zunanji izraz vzgojiteljeve dobrohotnosti do vzgajanca. V svojem najbolj znanem vzgojnem spisu Pismo iz Rima don Bosko pravi: »Mladi naj ne bodo samo ljubljeni, ampak naj sami spoznajo, da so ljubljeni.« Vzgojni odnos se vzpostavi s prisrčnimi (ljubeznivimi) odnosi, zlasti med odmori: »Brez domačega prisrčnega odnosa ne moremo dokazati ljubezni; brez tega dokaza pa ni zaupanja.« Vzgajanec, ki se zaveda, da je ljubljen, ljubi in vzgojitelj, ki je ljubljen, doseže visoko stopnjo motivacije mladega človeka.
Vernost asistenta pomeni, da gleda mlade v luči presežnosti tega, kar vidimo in otipamo. Izhaja iz prepričanja, da je vsak človek v osebnem odnosu z Bogom, ki ga v njegovi notranjosti skrivnostno nagovarja in vodi v življenju. Zato asistent ne računa samo na svoje moči (ljubeznivost in razumnost), ampak tudi na notranjo otrokovo oz. mladostnikovo dejavnost, po kateri ga Sveti Duh motivira in vodi k dobremu.
————————————————-