Minulo soboto je Združenje animatorjev Oratorija v novomeški škofiji pripravilo okroglo mizo o begunski problematiki z naslovom »Samarijan na delu«.
Z njimi so bili zanimivi gostje: Faila Pašić Bišić, ambasadorka medkulturnega dialoga, s. Emanuela Žerdin, ki je veliko časa namenila delu z begunci, in Gregor Batagelj, potomec Slovencev, ki so po vojni bežali v Argentino, sedaj pa živi v Sloveniji.
Zdi se, da danes begunska tematika ni več aktualna, saj se v naših časopisih ne pojavljajo več prizori z dolgimi vrstami utrujenih ljudi, ki pešačijo nekam v daljavo, ni več podatkov o tisočih ljudeh, ki so dnevno prečkali našo domovino, ni več besed o pogumnih prostovoljcih v sprejemnih centrih, ni več debat o postavitvi ograj na naših mejah.
A begunsko vprašanje je morda še bolj aktualno kot takrat. Takrat smo govorili o vprašanju: Begunci – da ali ne? Tega vprašanja danes ni več. Begunci so tu. Vprašanje je samo še, kako. Kako bomo zaživeli z begunci, migranti, ki so tu. Ali smo pripravljeni?
Jezus sam je govoril: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12). Pri tem je govoril o vseh, ki jih v življenju srečamo ali pa bi se morali potruditi, da se z njimi zares srečamo. Govoril je tudi o ljudeh iz kolone, ki se je vila na Rigoncah. Ljudeh, ki imajo prav tako kot mi dvoje črnih oči, skuštrane lase, dve roki, dve nogi. Ljudeh, ki se znajo jokati in ki se znajo smejati.
Na kakšen način se bom jaz odzval na problematiko, ki je ta trenutek ni v medijskem središču? Odvisno je od vsakega posebej. Ni vsak izmed nas poklican za to, da bo z njimi igral karte in pil čaj, čeprav zagotovo kdo tudi je. Potreben je pogum! Pogum, da postanemo, skupaj z migranti, ambasadorji miru. Miru, v katerem je možno sobivati, če se za to le vsi potrudimo in si na poti drug drugemu pomagamo.
V. D., T. M.
