30-letnica Oratorija: Spomini na prve dni

Kot reka iz več potokov

Sedanja oblika oratorija, ki pomeni za otroke in mlade predvsem eno ali večtedensko poletno obliko ponudbe preživljanja prostega časa v krščanskem duhu, je nekakšen rezultat različnih pobud (kot reka, ki se rodi iz več potokov), ki so se rojevale pri salezijancih in sestrah HMP sredi osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja:

1. Stoletnica don Boskove smrti leta 1988. V osemdesetih letih je več salezijanskih bogoslovcev prinašalo izkušnjo salezijanskega dela iz Italije, saj so se tam za več tednov vključevali v poletne programe »Estate ragazzi«. Ob stoletnici don Boskove smrti, v šolskem letu 1988/89, so salezijanci z mladimi pripravili program z imenom »Don Boskov šotor«. Šotor je krožil po (predvsem salezijanskih) župnijah in se tam ustavil za dan ali dva. Ta izkušnja je spodbudila nekatere mlade salezijance, da so med počitnicami leta 1990 v župniji Ljubljana Rakovnik pripravili desetdnevne počitnice pod naslovom »Na zelenem otoku«. Tudi sestre Hčere Marije Pomočnice so leta 1988 prvič organizirale oratorijski program v župniji Ljubljana Sv. Jakob, naslednja leta pa izvajale razne »oratorijanske dogodke« v več župnijah, kjer so med letom pomagale kot katehistinje.
2. Oratorij v sklopu ljudskega misijona. Na pobudo sobrata Toneta Ciglarja, ki je marca 1991 vodil ljudski misijon v župniji Radenci, je bil v sklopu misijona napovedan tudi oratorij za vse veroučence od 1. do 8. razreda. Vodenje programa oratorija sta prevzela Janez Potočnik in Rudi Tisel. Program je bil približno tak, kot ga poznamo v oratoriju danes, le v nekoliko skrčeni obliki – od treh do šestih popoldne. Podoben program oratorija (vedno s tem imenom) se je v letih 1992-94 v sklopu ljudskih misijonov ponovil v več kot 10 župnijah.
3. Prvič »poletni oratorij«. V župniji Videm-Dobrepolje so 1992 praznovali novo mašo Janeza Vodičarja. Ceremoniar bogoslovec Sandi Osojnik je v pripravi na slavje nove maše organiziral program oratorija z vsebino o Jonatanu Livingstonu Galebu.
4. Skupni projekt salezijanskih bogoslovcev. V letih 1993-94 so salezijanski bogoslovci pripravili gradiva s programom poletnega oratorija (1993 – Ostržek, 1994 – Kekec), ki so ga izvajali na več župnijah, predvsem tistih, kamor so med letom konec tedna odhajali na pastoralno prakso. Pripravili so tudi majice, nalepke, gradiva s pesmimi in igrami ipd.
5. Sodelovanje v projektu z vso salezijansko družino. Bogoslovci so s svojim voditeljem nadaljevali delo v pripravi gradiv za oratorij, v to delo pa so se vključile tudi sestre HMP, nekateri animatorji ter društvo Mladinski ceh. Gradiva so od leta 1995 začela izhajati v lični knjižni izdaji v zbirki Animator. Oratorij se je leta 1996 izvajal že v 25 župnijah, naslednje leto v cca. 40 župnijah, leta 2000 pa že v skoraj 70 župnijah.

Janez Potočnik SDB

Nekaj novega pri Sv. Jakobu v Ljubljani

Oratorij, kot ga poznamo danes, smo sestre Hčere Marije Pomočnice prvič pripravile v Ljubljani, v župniji Sv. Jakoba, kjer smo sicer delovale kot katehistinje. Opravljale smo dejavnosti, ki so bile v tedanjih razmerah možne, opazovale pa smo dogajanja okrog sebe in se začele spraševati, če bi bilo možno v duhu sv. Janeza Boska, katerega 100. obletnico smrti smo obhajali, in prve morneške skupnosti HMP za mlade narediti še kaj novega.

Začelo se je z malo uporniškim: Kaj nam pa morejo! Ponudile bomo staršem, da so lahko otroci z nami, ko so oni v službi. Pod vodstvom sestre HMP in dveh animatork so se ob podpori domačega župnika v župnijskih prostorih od 5. do 29. julija 1988 vsak dan zbirali osnovnošolski otroci. Prvi dan smo začele s tremi, kmalu pa jih je bilo že 15. Nekateri so prišli že pred deveto uro zjutraj, popoldne pa so se razšli okrog 15.00.

Bilo je veselo in zabavno, poučno in koristno: zgodba »Bambo« na diafilmčku je otroke vodila v spoznavanju in poglabljanju zakramentov. Ustvarjalnost so razvijali v raznih delavnicah – najbolj priljubljena je bila »znamkarska akcija«, posebno tisti del, ko so lahko brodili po vodi, da so z ovojnic odlepili znamko. Veliko je bilo igre, sprehodov, noben dan pa ni minil brez jutranje molitve in ure petja. Skratka – pravi oratorij, ki je osrečil ne le otroke, ampak tudi njihove starše: v času njihove odsotnosti zaradi službe so otroci koristno zapolnili prosti počitniški čas in ob zaključku so že spraševali, če lahko tudi za prihodnje leto upajo na isto dogajanje.

Irena Novak HMP

Spomini na prvi oratorij v Gorjah pri Bledu leta 1989

Ideja za celotedenski oratorij se je rodila iz naših izkušenj v Italiji. Mlade sestre smo imele po prvih zaobljubah v programu leto študija in pastoralne prakse, ki je bila strokovno spremljana. V tujini smo zadihale svobodo in lepoto salezijanskega dela, zlasti oratorija.
Te dobre izkušnje smo želele prenesti v Slovenijo. Ko smo kovale načrte za tedenski oratorij, so nam ga starejše sestre odsvetovale v strahu, kaj če pride policija. Naj pride. Bomo šle pa v zapor.

In kako se je začelo? Brez obveščanja, brez vpisovanja, brez oznanil v cerkvi … Le preprosto povabilo: »Otroci, letos bomo imeli oratorij tudi v Gorjah. Osem dni bomo preživeli skupaj.« »Kako? Kdaj? Zakaj? Kaj bomo delali?« nas je zasula kopica otroških vprašanj. »Skupaj bomo preživljali počitnice, tako kot don Bosko s svojimi fanti. Pridite, ne bo vam žal!«

Župnišče, dvorišče in cerkev so oratoriju in otrokom ponudili gostoljuben dom. Junakinja vsega dogajanja je bila blažena Lavra Vikunja. Sestri katehistinji sva pripravili podroben načrt o ciljih, vrednotah, katehezah, dejavnostih, igrah, liturgiji, filmu in petju – skratka načrt, kakršnega poznamo iz priročnikov za oratorij, ki so začeli izhajati šele nekaj let za tem. Veliko veselja je bilo ob pikniku v naravi, prav tako tudi ob skupni spovedi in doživeti skupni maši ob zaključku oratorija.

Ivanka Zakrajšek HMP

Oratorijski ogenj zajame Koroško

Konec junija 1989 je predstojnica HMP s. Marjetka Sraka na obisku pri sestrah v Radljah ob Dravi. Pogovarjajo se o verouku in dejavnostih, ki jih imajo sestre po okoliških župnijah. Ob odhodu jim pravi: »Pomislite na kraj in prostor, kjer bi lahko imele oratorij. Avgusta pošljem k vam eno novinko na prakso.«

Hm … lepa ideja. Toda ni nobenega gradiva ne materiala ne prostora, samo obilo dobre volje. Sestre se o tem pogovarjajo z vuzeniškim župnikom Ernestom Berložnikom, ki mu je zamisel všeč. Pelje jih v župnijo Sv. Primož na Pohorju, ki je v njegovi soupravi. Tam je prazno, veliko župnišče, ki bi ga bilo potrebno temeljito počistiti. Okrog cerkve pa je dovolj prostora za igre. Z vuzeniškimi mladimi to lepo uredijo, pripravijo nekaj gasilskih klopi, dobijo nekaj starih jogijev, da bodo lahko sestre in nekaj oddaljenih deklic spalo, ostale pa bi hodile domov. Pred hišo je korito, kjer teče dobra voda, ki je za pitje in umivanje.

»Začnimo po salezijansko … iz nič, kot don Bosko in Marija Mazzarello«. S. Brigita, s. Marta in s. Anica sestavijo program za duhovne misli, delavnice, igre ter kaj in kako bodo kuhale. Pri vuzeniških in radeljskih šivalnicah naprosijo odpadle ostanke blaga za ročna dela. Povabijo dekleta vuzeniškega pevskega zbora, ki se jim pridružijo še drugi, župnik pa obljubi vsakodnevno sv. mašo. Že je tu 10. avgust 1989 in začetek prvega oratorija z namenom živeti en teden skupaj kot krščanska dekleta ob delu, molitvi, igri, pesmi, sprehodih in sv. maši, ki je nekajkrat tudi na gozdnih jasah, kjer lepo okrašeni štor služi za oltar. Vsak dan je več otrok. Pridružijo se tudi dečki in tisti, ki so tu iz drugih krajev pri svojih sorodnikih. Vseh je zdaj že 30.

Zadnji dan z izdelki obdarijo starše in se pri sv. maši zahvalijo za lepa doživetja. Vsem je všeč in tako je naslednji dan potrebno začeti v Vuzenici, kjer čaka kar 40 otrok! Pridružijo se tudi nekateri z Mute in Radelj. Večina je dečkov, za katere je treba pripraviti drugačne delavnice. Za pomoč se vrstijo nekatere srednješolke, ki so kot seme prvim animatorjem.

V naslednjih letih se oratorij hitro razširi skoraj po vseh župnijah Dravske doline in cele Koroške. Sestra, ki ima verouk v salezijanski župniji v Mariboru, pa navduši otroke, da podobno veselje okusijo v svoji župniji že med počitnicami januarja 1990.

Anica Žagar HMP