Biti voditelj. Besedna zveza, ki se mnogokrat sliši tako strašljivo in ki lahko v človeku poraja mnogo skrbi. Je kot nalepka, ki nate prilepi kup odgovornosti.
Predvsem odgovornost do tega, da bo vse potekalo, tako kot je prav. Da bodo ljudje, s katerimi delaš, veseli, da bodo dobro sodelovali in da bodo rasli v veri ter medsebojnih odnosih. S to nalepko v kompletu pridejo tudi vprašanja, ki se ti nehote prikradejo v misli: »Uf, v kaj sem se jaz tole spravila? A bo sploh šlo? Sem res iz pravega testa? …«
Potem pa sredi vseh teh dvomov pride kot naročeno Usposabljanje za oratorijske voditelje!
Težko opišem vse občutke, ki so me prevzemali tekom vikenda. Predvsem sem se počutila prijetno in sprejeto. Navdušena sem odkrila, da me obdajajo sami goreči, odprti, odgovorni in sočutni mladi ljudje. Z njimi sem imela priložnost deliti svoje izkušnje in prisluhniti njihovim. Skupaj smo se veliko naučili o don Bosku in njegovem vzgojnem sistemu, imeli pa smo tudi veliko časa za razmislek in pogovor o naši voditeljski vlogi, o naši animatorski skupini, ter narediti kakšen načrt za nadaljnje delo ali pa s sovoditeljem deliti nove ideje, ki so se nam tekom vikenda utrnile.
Za to izkušnjo sem res hvaležna. Predvsem pa z mano vse od zaključenega vikenda ostajajo občutek miru in spomini na prijetna kramljanja po kosilu, iskrene molitve in na skupino zagnanih mladih voditeljev.
Zala Stražišar
