Letošnjim jubilejnim ČIPS (čisto, iskreno, ponižno in srečno) večerom smo dali naslov Vredni, da ž’vimo! Želeli smo bolje spoznati in raziskati temo evtanazije, ki postaja vsak dan bolj aktualna.
Na prvem večeru smo gostili predavatelja dr. Romana Globokarja, ki nam je na zelo razumljiv način predstavil našo temo. Za drugi večer smo pripravili pričevanje, na katerem smo gostili zakonca Saro in Bojana Doljaka. Na tretjem večeru pa smo si ogledali film.
Drugi večer smo začeli s sveto mašo, kjer smo prosili Svetega Duha, naj pride med nas, in prejeli Blažev blagoslov. Nato je sledilo pričevanje zakoncev Doljak. Spregovorila sta nam o njuni skupni življenjski zgodbi, ki se je začela s Sarinim pismom Bojanu. Po končani fakulteti sta oba aktivno delovala v svojih strokah kot predavatelja, Sara pa je odprla tudi svojo odvetniško pisarno.
Prva stvar, ki smo jo vsi opazili že takoj na začetku in se je nadaljevala skozi celoten večer, je bila njuna neizmerna ljubezen. Kako je Bojan gledal Saro in Sara Bojana z ljubeznijo ter iskrico v očeh po več kot 20 letih od poroke, nam je pogrelo srce. Takšen odnos med zakonci je res vedno lepo videti, saj te navdihne in da moč, da se za to trudiš tudi sam. In prav odnos je ena od stvari, ki sta nam jih zakonca želela približati. Povedala sta nam, da se je za odnos treba truditi, garati in to je velikokrat težko, vendar se zares splača. Bojan nam je povedal: »Vse ostalo mine, le odnos ostane za večno.« Da življenje teče, pa potrebujemo tudi lokomotivo in zavore. Pri njima je nedvomno lokomotiva Sara, ki pa potrebuje tudi zavore (Bojana), da lahko deluje in ne iztiri. Sara je po naravi zelo hitro odzivna, energična, stvari rada hitro konča, Bojan pa je ravno nasprotje. On raje premisli in z odločitvijo malo počaka. Tako smo dobili občutek, da je nasprotje lahko prav tisto, kar v odnosu izpopolnjuje oba partnerja.
V odnosu in življenju pa seveda ne gre brez preizkušenj, saj nas te krepijo in naredijo močnejše. Vsak v življenju naleti na veliko različnih ovir in izzivov, od manjših do zelo velikih. Prav nič drugače ni bilo v njunem življenju in odnosu. Velikokrat so prišle preizkušnje, ki sta jih preplezala in tako postala izkušena. Zelo lepa se mi je zdela prispodoba s potjo na Triglav. Za odnos se je treba res truditi in da ta ostane, je treba te izzive premostiti. Da pridemo na vrh Triglava, lahko izbiramo med več različnimi potmi, a nobena od njih ni ravna in na vsaki poti nas nekaj preseneti, to nam omogoči, da na vrh pridemo z novim znanjem, ki nam bo v pomoč, ko bomo naleteli na podobne težave. Tako pa je tudi v odnosu in ljubezni. V preizkušnji spoznamo sebe in svojega partnerja. Naša gosta sta nam pokazala, da sta preizkušnjo v obliki Sarine bolezni vzela pozitivno in s hvaležnostjo ter tako preizkusila svojo močno ljubezen, ki se je še bolj utrdila.
Ko se je Sara začela počutiti slabo in sta izvedela za njeno diagnozo, multiplo sklerozo, nista obupala, nasprotno. Sara je bila na začetku bolezni še zelo aktivna na vseh področjih, ko so ji začele pešati moči, pa je počasi začela sprejemati svojo bolezen, se z njo sprijaznila in kljub svojim telesnim omejitvam ostala aktivna na mnogih področjih. Ravno to, da smo lahko čutili njeno srečo, ljubezen do življenja in njenih bližnjih, nas je pri njej zelo nagovorilo. Veliko mladih je nagovorilo prav njuno veselje do življenja in kako sta sprejela situacijo kot blagoslov in ne kot križ. Po pričevanju nas je bilo veliko ganjenih in verjamem, da nam bo to pričevanje ostalo v srcu in bo v težkih situacijah spodbuda, da se je vredno boriti in zaupati v Gospoda. V času za vprašanja je nekdo Sari zastavil vprašanje, kateri je njen najljubši citat iz Svetega pisma. Odgovorila je: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) Verjamem, da se je ta citat v tistem trenutku vtisnil tudi v naša srca in nas nagovoril ter spodbudil za življenje.
Iz srca smo hvaležni Sari in Bojanu Doljak, da sta se odzvala na naše povabilo in pričevala iz srca, saj smo vsi na svoje življenje pogledali z drugega zornega kota in ga začeli bolj ceniti.
Vtis udeleženke Lare
»Iz njunih oči, kljub vsem preizkušnjam, žari pristna ljubezen, ki jo, kot sta povedala, skrbno negujeta. Tega jima ne more nič in nihče vzeti, niti bolezen, ki jima je popolnoma spremenila življenje. Konec koncev pa je to tudi vse, kar zares šteje. To, da te ima nekdo resnično rad v dobrem in slabem.«
Vir: Družina
Foto: Lea Volčanšek
