Zgodovina Oratorija
Začetnik oratorija kot vzgojno-pastoralnega programa je sv. Filip Neri, pri katerem se je zgledoval tudi sv. Karel Boromejski (oba 16. st.). Najmočnejši pečat oratoriju je dal sv. Janez Bosko, ki ga je v 19. st. uporabil v službi socialno ogroženih mladih. Redovna družba salezijancev, ki jo je sv. Janez Bosko ustanovil, je oratorij ponesla po vsem svetu. L. 1901 je z njihovim prihodom na slovenska tla prišel tudi oratorij. Po drugi svetovni vojni je bilo oratorijsko dogajanje zaustavljeno, l. 1988 pa je bilo ponovno oživljeno. L. 1995 so začeli izhajati oratorijski priročniki.
Sv. Filip Neri in sv. Karel Boromejski – začetnika novega vzgojno-pastoralnega pristopa
V pastoralno-katehetski dejavnosti se beseda oratorij prvič pojavi s sv. Filipom Nerijem (1515–1595). S svojimi sodelavci je v Rimu začel pripravljati duhovna srečanja za mlade in odrasle, laike in duhovnike, kakršnih do takrat še niso poznali. Program so sestavljale molitve, pridige, duhovno razmišljanje, branje Svetega pisma in petje duhovnih pesmi. Program oz. prostor, v katerem so se zbirali, je poimenoval oratorij. Oratorij v tem prvotnem pomenu besede lahko dobesedno prevedemo kot “molilnica” (lat. orare = moliti, lat. oratio = molitev). Nov način duhovnega prizadevanja je naletel na velik pozitiven odziv. Da bi se njegovo delo razširilo in nadaljevalo, je Filip Neri ustanovil družbo “oratorijancev”. Dodatno je širjenje takratnega oratorijanskega gibanja pospešil milanski škof sv. Karel Boromejski (1538-1584), ki je šole krščanskega nauka (scuole della dottrina cristiana), namenjene mladim, prav tako poimenoval oratorij [1].
Sv. Janez Bosko – sodobni oratorij z izdelanim vzgojnim sistemom
Za omenjenima pionirjema se je z oratorijem intenzivno ukvarjal sv. Janez Bosko (1815-1888). Kot duhovnik je iskal primeren vzgojno-pastoralni odgovor na veliko stisko množice mladih, ki so v mesto Torino prišli »s trebuhom za kruhom« in so se znašli brez primerne socialne, duhovne, pastoralne in vzgojne oskrbe ter bili prepuščeni na milost in nemilost surovemu kapitalizmu. Odločil se je za oratorij. Na svoj način je preoblikoval idejo oratorijev Filipa Nerija in Karla Boromejskega. Dodal je elemente nekaterih drugih vzgojnih ustanov in jih glede na lastno izkušnjo oblikoval v izvirno sintezo, ki jo je poimenoval preventivni vzgojni sistem. Njegov Oratorij imamo za začetek in vzor sodobnega oratorija.
Don Bosko je mlade v oratoriju zbiral najprej ob nedeljah. Z njimi se je igral, zabaval, molil, hodil na sprehode ter jih učil branja, pisanja, računanja in verskih resnic. Svoje delo je poimenoval “nedeljski ali praznični oratorij”. A program se je kmalu razširil tudi na druge dni v tednu. Ustanovljene so bile najprej večerne, nato pa redne šole, delavnice za učenje obrti in domovi za fante. Tako je ime “oratorij” prešlo na vse don Boskovo delo in poslanstvo s stavbami in igrišči vred.
Kot naslednike svojega poslanstva je don Bosko ustanovil redovno družbo salezijancev, ki jo je poimenoval po sv. Frančišku Saleškem, in sicer z namenom, da bi si salezijanski vzgojitelji za model osebnostne drže vzeli ljubeznivost sv. Frančiška Saleškega.
V istem obdobju je v italijanskem kraju Mornese na don Bosku podoben način vzgajala tudi sv.Marija Mazzarello (1837-1881). Po srečanju z Janezom Boskom ni trajalo dolgo, da se je rodila ideja o novi ženski redovni skupnosti, ki se bo posvetila vzgoji deklet. Tako sta skupaj ustanovila redovno družbo hčera Marije Pomočnice (HMP; tudi “salezijanke”).
Slovenija – pred in po 2. svetovni vojni
V Slovenijo je oratorij v obliki nedeljskega in vsakodnevnega oratorija prišel skupaj s salezijanci in salezijanci sotrudniki v letu 1901. »Na današnjem slovenskem prostoru je prvi začel delovati oratorij v Piranu.« [2] Druga svetovna vojna oz. povojni totalitarni režim sta skupaj z drugo vzgojno dejavnostjo Katoliške cerkve ustavila tudi štiridesetletno prizadevanje slovenskih salezijancev in pred kratkim začeto vzgojno delo hčera Marije Pomočnice. Oratorija dolgo časa ni bilo mogoče organizirati. Kljub temu so tako salezijanci kot sestre hčere Marije Pomočnice iskali način, kako bi v okviru rednega župnijskega poslanstva delovali v oratorijskem slogu.
1988–1995: Novi začetki v Sloveniji
Sedanja oblika oratorija, ki pomeni za otroke in mlade predvsem eno ali večtedensko poletno obliko ponudbe preživljanja prostega časa v krščanskem duhu, je nekakšen rezultat različnih pobud (kot reka, ki se rodi iz več potokov), ki so se rojevale pri salezijancih in sestrah HMP sredi osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja:
- Stoletnica don Boskove smrti leta 1988. V osemdesetih letih je več salezijanskih bogoslovcev prinašalo izkušnjo salezijanskega dela iz Italije, saj so se tam za več tednov vključevali v poletne programe »Estate ragazzi«. Ob stoletnici don Boskove smrti, v šolskem letu 1988/89, so salezijanci z mladimi pripravili program z imenom »Don Boskov šotor«. Šotor je krožil po (predvsem salezijanskih) župnijah in se tam ustavil za dan ali dva. Ta izkušnja je spodbudila nekatere mlade salezijance, da so med počitnicami leta 1990 v župniji Ljubljana Rakovnik pripravili desetdnevne počitnice pod naslovom »Na zelenem otoku«. Tudi sestre Hčere Marije Pomočnice so leta 1988 prvič organizirale oratorijski program v župniji Ljubljana Sv. Jakob, naslednja leta pa izvajale razne »oratorijanske dogodke« v več župnijah, kjer so med letom pomagale kot katehistinje.
- Oratorij v sklopu ljudskega misijona. Na pobudo sobrata Toneta Ciglarja, ki je marca 1991 vodil ljudski misijon v župniji Radenci, je bil v sklopu misijona napovedan tudi oratorij za vse veroučence od 1. do 8. razreda. Vodenje programa oratorija sta prevzela Janez Potočnik in Rudi Tisel. Program je bil približno tak, kot ga poznamo v oratoriju danes, le v nekoliko skrčeni obliki – od treh do šestih popoldne. Podoben program oratorija (vedno s tem imenom) se je v letih 1992-94 v sklopu ljudskih misijonov ponovil v več kot 10 župnijah.
- Prvič »poletni oratorij«. V župniji Videm-Dobrepolje so 1992 praznovali novo mašo Janeza Vodičarja. Ceremoniar bogoslovec Sandi Osojnik je v pripravi na slavje nove maše organiziral program oratorija z vsebino o Jonatanu Livingstonu Galebu.
- Skupni projekt salezijanskih bogoslovcev. V letih 1993-94 so salezijanski bogoslovci pripravili gradiva s programom poletnega oratorija (1993 – Ostržek, 1994 – Kekec), ki so ga izvajali na več župnijah, predvsem tistih, kamor so med letom konec tedna odhajali na pastoralno prakso. Pripravili so tudi majice, nalepke, gradiva s pesmimi in igrami ipd.
- Sodelovanje v projektu z vso salezijansko družino. Bogoslovci so s svojim voditeljem nadaljevali delo v pripravi gradiv za oratorij, v to delo pa so se vključile tudi sestre HMP, nekateri animatorji ter društvo Mladinski ceh. Gradiva so od leta 1995 začela izhajati v lični knjižni izdaji v zbirki Animator. Oratorij se je leta 1996 izvajal že v 25 župnijah, naslednje leto v cca. 40 župnijah, leta 2000 pa že v skoraj 70 župnijah.
1995: Oratorijski priročnik – poenotenje in razširitev oratorija
Podlaga za hitro širjenje oratorijskega programa po slovenskih župnijah je vsakoletni oratorijski priročnik, ki po zgledu italijanskega Estate Ragazzi od l. 1995 izhaja v knjižni obliki. V pripravi in izdaji oratorijskega priročnika so se združile dotedanje različne pobude v okviru mladinske pastorale salezijancev in hčera Marije Pomočnice. Prvi zametki priročnika so nastali v l. 1993 in 1994 – kot gradivo za interno uporabo so ga pripravili salezijanski bogoslovci.
Oratorijski priročnik v knjižni obliki je oratorije med seboj povezal, hkrati pa dal možnost za zagon tudi oratorijem zunaj krogov, ki so jih do tedaj dosegali salezijanci in sestre HMP. Oratorij se je tako začel vse bolj širiti po slovenskih župnijah. L. 1996 je potekal v petindvajsetih, l. 2000 v sedemdesetih, l. 2004 v sto štiridesetih, l. 2006 v dvestotih, l. 2009 pa več kot tristotih slovenskih župnijah.
V tem času se je vedno bolj širila tudi ponudba in podpora voditeljem in animatorjem oratorijev. Redna so postala t. i. pomladna srečanja animatorjev Oratorija (v več krajih po Sloveniji; namenjena predstavitvi oratorijskega priročnika), jesenska srečanja animatorjev Oratorija, posveti voditeljev Oratorija, izobraževanje animatorjev in voditeljev, animatorij (oratorij za animatorje), ustanovljen je bil spletni forum za animatorje, imenovan Animaforum, itd. V vse več župnijah je oratorijski program zaživel tudi med šolskim letom, saj so animatorske skupine začele delovati skozi vse leto.
Teden poletnega oratorijskega dogajanja na kaki župniji je torej delček velikega gibanja, ki ne le vse poletje, temveč celo leto preplavlja Slovenijo. V ozadju teh tednov pa so številna duhovna in tehnično-pripravljalna srečanja animatorjev po župnijah ter širša izobraževalna in povezovalna srečanja animatorjev.
2008: Oratorij – pastoralni projekt nacionalnega pomena
Zaradi razširjenosti in pomembnosti je Slovenska škofovska konferenca 26. 2. 2008 na svoji 40. redni seji oratorij razglasila za pastoralni projekt nacionalnega pomena: »SŠK razglaša oratorij, katerega nosilec je Salezijanska mladinska pastorala, ki sodeluje z Medškofijskim odborom za mladino, za pastoralni projekt nacionalnega pomena.«
————————————————-