Pred poletjem smo vas oratorije pozvali, da tekom programa izvedete tudi dobrodelno akcijo v podporo misijonom, še posebej misijona med južnoameriškimi Indijanci v Amazoniji, kjer deluje s. Agata Kociper. Kar nekaj se vas je odzvalo, hvala! Hvaležna pa je tudi s. Agata, ki je oratorijskim animatorjem napisala pismo zahvale. V njem pa boste našli tudi nekaj zanimivih drobcev iz življenja sodobnih Indijancev …
Dragi misijonski prijatelji in še posebej pozdravljeni vsi letošnji oratorijski misijonski sodelavci.
Iz sončne in obenem deževne Amazonije na severu Brazilije, ko se dá, “poluknem” čez oblake in če nam antena dela, vas poskušam ujeti na internetu. In glej, z velikim veseljem sem vas zasledila, kako pridno misijonsko sejete in žanjete z oratoriji od meseca junija pa do začetka septembra po vsej Sloveniji. S tem sem odkrila utrip slovenskih oratorijev in njihovih navdušenih animatorjev ter mnogih drugih sodelavcev v to vključenih. ISKRENO ČESTITAM!
Tudi v naših misijonih se kar nekaj dogaja. Na drugo nedeljo v mesecu v avgustu se spominjamo poklica očetov, zanje in za družine molimo in se prav preprosto skupaj poveselimo ob domače pripravljenem prigrizku in kosilu. Zelo lep in za nas še posebej poučen je indijanski običaj, da vse cerkvene in socialne praznike slavijo občestveno, na katere so povabljeni prav vsi in se na to tudi pripravijo. Očetje gredo za nekaj dni na lov in ribolov, matere potem skuhajo jedi za skupno kosilo, vsi pa nesejo v indijanski center svojo skodelico ali krožnik z žlico, marsikateremu otroku pa še ta ni potrebna, saj je važno le, da imajo kaj za pod zob. Seveda, hrana se včasih tudi tako pomnoži, da si še domov odnesejo polne skodelice, morda pa tudi zato, da si prišparajo za kasneje. Temu se reče kosilo, ko pa je ribji prigrizek s pimentom ob domačem manjokinem kruhu, potem pa je namakanje tega kruha v skledo z ribjo pimentino juho dovolj. Tej hrani dajo ime “kinjampira” – riba s pimentom in to je tudi najpogostejši obrok ob vseh srečanjih in praznovanjih.
Spomnila sem se trenutno enega obiska k družini, kamor sem nesla banane za otroke in mi je padel v oči način, kako jih otroci jedo, ko so doma. Mlada mamica je hranila malčka, tri in sedemletna bratca pa sta se igrala, risala in pisala … Ko sem prišla z bananami, se je ta mali fantek takoj usedel na tla, zaprosil za skledico in za manjokine drobtine, ki pašejo k vsaki hrani. Lepo je debelo banano valjal v drobtinah, da so se dobro ujele na banano in tako na hitro vse pospravil. Ko je končal, pa je rekel: “Jaz bi še več banan jedel!” Takoj sem odgovorila: “Pa pridita z mano in bosta dobila več banan.” Seveda, odnesla pa sta še kaj drugega.
Res je, ob praznovanjih ni pomembna samo hrana, ampak vse sodelovanje pri igrah, plesih in predvsem športnih dejavnostih, usmerjenih k tistim, ki so v središču praznovanja. Tako da vse prispeva k preprostemu in pristnemu veselju, posebej še, če pogledam na materinski dan v letošnjem maju, kjer na nogometnem igrišču za obrambo v golu najdem čez 50-letno mater, ki jo sicer bolijo vse kosti, a zdaj se tukaj spremeni v mladostnico in zagrabi vsak gol … ter nagradi svoj “tim”.
Takšnih tekem bi verjetno tudi nam doma prišlo marsikdaj prav, tako za sprostitev kot za krepitev srca v polnem pomenu besede. Pa dajmo si tudi to privoščiti in se z otroki čisto preprosto poveselimo kljub napornim dnem dela in skrbi! Seveda počitnice so se iztekle, pa boste spet zagrabili za šolske torbe in se podali v šolo. BODITE ŠE NAPREJ PRIDNI IN USTVARJALNI TAKO V ŠOLI KOT NA DRUGIH PODROČJIH.
Za ves trud pri oratorijih pa naj vas veliki misijonar in nebeški priprošnjik Baraga nagradi in olepša vse vaše dni v letu, pa do naslednjih oratorijev!
Lep pozdrav od naših otrok in njihovih družin in hvaležen molitven spomin vseh dragih oratorijcev, animatorjev in vodstva Misijonskega središča Slovenije, ki vas je letos tudi misijonsko nagovorilo.
Hvaležna s. Agata Kociper in vsi vaši
