Oratorij Slovenija je za temo Oratorija 2025 izbral slovenskega mučenca in zavetnika mladih, bl. Lojzeta Grozdeta.
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Zgornjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem materi Mariji Grozde in očetu Francu Udovču kot nezakonski otrok. Mati je delala kot dninarica. Leta 1927 se je poročila s Francem Kovačem, vendar Lojze ni smel na poroko in ne na materin novi dom – moral je ostati pri sorodnikih, čeprav si je želel k materi. Pozneje, ko je Lojze napredoval v šoli, mu je očim postal bolj naklonjen.
Po materini poroki sta zanj skrbela teta Ivanka in stari oče. Teta je poskrbela, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je sama odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Na gimnaziji se je uveljavil kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije.
Njegovo duhovnost so močno zaznamovali poglobljena molitev, življenje iz evharistije in globoka pobožnost do Božje Matere Marije. Veselo in dejavno se je udeleževal različnih oblik laiškega apostolata. Med sošolci je slovel kot vzoren dijak, vedno pripravljen pomagati. Odlikoval se je po svoji ljubezni do Cerkve in domovine. V mladostnih bojih s svojim značajem je tudi on potreboval veliko moči, ki jo je prejemal pri vsakodnevnem obhajilu in v vztrajni molitvi in priprošnji Mariji.
Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. V predvojnem in vojnem času so se politične razmere na Slovenskem vztrajno zaostrovale. Z ene strani so prebivalstvo stiskali okupatorji, z druge strani pa je bilo med Slovenci čutiti vedno večjo napetost med dotedanjimi družbenopolitičnimi avtoritetami in komunistično usmerjenim taborom. Kot mlad razgledan človek in buden kristjan je tudi Grozde spremljal razmere v domovini in z žalostjo v srcu opazoval nekatera dejanja neupravičenega nasilja med brati Slovenci. Vendar Lojze Grozde se je zaradi svojega globokega verskega prepričanja odločil, da se na kruto nasilje ne bo odzval z novim nasiljem, temveč z gorečo molitvijo in žrtvijo.
Med poletnimi počitnicami 1942 ni šel domov na počitnice, saj zaradi razmer obiski niso bili preprosti. Kljub morebitni nevarnosti se je za obisk odločil med božičnimi počitnicami in zaprosil za dovolilnico. Najprej se je oglasil v Strugah pri prijatelju, kjer je praznoval božič. V petek, 1. januarja 1943, je bil pri maši in spovedi v Cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Tam je izvedel, da z vlakom ne more naprej, ker je bila proga poškodovana, zato je hotel iti do Mirne peš. Med potjo je prisedel na neki voz. Pri prvi hiši na Mirni ga je ustavila in prijela partizanska straža. Pri njem so našli latinski misal, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom ter knjižico o Fatimi. Grozdeta so sumili za vojnega obveščevalca in ovaduha (zaradi italijanske dovolilnice in verske literature).
Z zasliševanjem so nadaljevali v bližnji gostilni, kjer so ga tudi mučili. Lojze Grozde je tudi v tem trpljenju ostal do konca zvest temeljnim krščanskim idealom – odpuščanju in ljubezni do bližnjega (celo sovražnika). V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Po hitrem sojenju je bil Grozde usmrčen.
Njegovo truplo so 23. februarja našli otroci, ko so nabirali zvončke pod mirnskim gradom. Na njegovem telesu so bili vidni znaki mučenja. Potem so ga pokopali na pokopališču v Šentrupertu, saj ga zaradi razmer tistih dni ni bilo mogoče peljati v domačo župnijo Tržišče.
Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero. V naslednjem letu je prof. dr. Anton Strle napisal knjigo z naslovom Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja (Ljubljana 1944). To je bil prvi življenjepis in opis mučeniške smrti mladega Alojzija Grozdeta.
Ob 50. obletnici Grozdetove mučeniške smrti leta 1992 je nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Za blaženega je bil razglašen 13. junija 2010 na slovenskem evharističnem kongresu v Celju. Njegove relikvije so 27. maja 2011 iz pokopališča v Šentrupertu prenesli v svetišče Matere Božje na Zaplazu, ki je tudi glavna romarska pot novomeške škofije.
Grozdetov god je postavljen na njegov krstni in rojstni dan 27. maja. Življenje in oseba mladega mučenca Grozdeta nagovarja mnoge vernike. Je čudovit zgled krščanskega življenja in tako vzor za vsakega kristjana, še posebej za mladino. Njegova mučeniška smrt zaradi prezira do vere razodeva zvestobo krščanskim idealom. Poseben priprošnjik je lahko za mlade, družine in predvsem za odpuščanje, spravo in bratstvo v slovenskem narodu.
Viri: wikipedia.org in skofija-novomesto.si