Za osrednjo osebnost Oratorija 2027 smo izbrali eno najbolj znanih oseb 20. stoletja, Nobelovo nagrajenko za mir, sv. mater Terezijo. Na ta način bo to priljubljeno svetnico in humanitarko spoznala nova generacija slovenskih otrok in mladih.
Sv. mati Terezija navdušuje s svojim radikalnim služenjem umirajočim in s poslušnostjo Božji volji. Ko je prepoznala, da jo Jezus kliče k razdajanju in služenju najbolj ubogim med ubogimi na ulicah Kalkute, se je temu poslanstvu popolnoma posvetila. V njem je vztrajala vse do konca svojega življenja kljub mnogim oviram, nasprotovanjem in celo kljub duhovni “noči”, ko več desetletij ni čutila Božje prisotnosti tako kot na začetku poslanstva. Moč za to je zajemala v adoraciji in v tem, da je v vsakem bolnem in umirajočem videla Jezusov obraz. Tiste, ki so imeli srečo, da so jo spoznali osebno, pa se je dotaknila njena neizmerna skromnost in ponižnost. Prepričani smo, da se bo dotaknila tudi otrok in animatorjev na oratorijih!
V nadaljevanju lahko najdete več vsebin o sv. Materi Tereziji.
Kratka video predstavitev
V okviru Katehetskih kapljic je Studio Siposh pripravilo odlično 3-minutno predstavitev sv. matere Terezije:
https://www.siposh.com/plus/kapljice/svetamatiterezija
Kratek življenjepis
“Po rodu sem Albanka, po državljanstvu Indijka, po veri katoliška redovnica. Po svojem poslanstvu pripadam svetu. Moje srce v celoti pripada Srcu Jezusovemu.” Tako piše v uradnem življenjepisu Matere Terezije. Rodila se je 26. avgusta 1910 v Skopju, krščena je bila kot Gonxha Agnes. Oče ji je umrl, ko je imela komaj 8 let, kljub temu je njena mati otroke vzgojila trdno in ljubeče, ter s tem v veliki meri vplivala na značaj in poslanstvo njene hčere. Gonxhino versko vzgojo je izpopolnjevala živa jezuitska župnija Presvetega Srca Jezusovega, kjer je bila zelo dejavna. Sodelovala je pri pevskem zboru, pridružila pa se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu v Indiji. Leta 1924 je skopski škof postal slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec. Poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije ga je odlikovala velika skrb za misijone. S svojim zgledom in delom je vplival tudi na Agnes Bojaxhiu.
Pri 18-ih letih in z željo, da bi postala misijonarka v Indiji, se je Agnes pridružila irskemu inštitutu loretskih sester. V Kalkuto je prispela januarja 1929. Leta 1931 je po končanem noviciatu izrekla prve zaobljube. Izbrala si je redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala ravnateljica dekliške šole v Kalkuti. Vse od takrat so jo klicali mati Terezija. Bila je poznana po svoji dobroti, nesebičnosti in pogumu ter zmožnosti za trdo delo in naravnim talentom za organizacijo.
10. septembra 1946 je med vožnjo z vlakom od Kalkute do Darjeelinga, kamor je hodila na vsakoletne duhovne vaje, doživela ‘navdih’, njen ‘klic v klicu’. Od tistega dneva naprej je zadovoljitev Jezusove žeje po ljubezni postala njena gonilna sila v življenju. V naslednjih tednih in mesecih ji je Jezus prek notranjega izražanja in videnj razodel svojo željo, naj pomaga širiti njegovo ljubezen. Razodel ji je bolečino zaradi zanemarjanja revnih. Mater Terezijo je pozval, naj ustanovi versko skupnost misijonark ljubezni, ki bo v službi najrevnejših. Minili sta dve leti, preden je dobila dovoljenje.
17. avgusta 1948 je prvič oblekla bel sari z modrimi obrobami, zapustila vrata samostana in se podala v svet revnih. Vsak dan je začenjala v občestvu z Jezusom v evharistiji, nato pa z rožnim vencem v roki odšla med ljudi, da bi mu služila v nezaželenih in neljubljenih. Po nekaj mesecih so se ji pridružile nekatere njene nekdanje učenke. Nova redovna skupnost je bila potrjena 7. oktobra 1950.
Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo materno hišo, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Okrog leta 1960 je Mati Terezija že začela pošiljati prve sosestre v druge predele Indije. Kmalu so sledile postojanke po vseh celinah.
Poskrbela je tudi za duhovno širitev znotraj karizme. Tako je leta 1963 ustanovila moško vejo bratov misijonarjev ljubezni, večinoma brez duhovniškega posvečenja, leta 1976 žensko in tri leta pozneje moško kontemplativno vejo ter leta 1984 še vejo patrov misijonarjev ljubezni, torej duhovnikov. Ob njeni karizmi pa se navdihujejo tudi nekatere laične družbe.
Delo Matere Terezije in naglo širjenje njene karizme po svetu sta pritegnila mednarodno pozornost, ki se je začela odražati v podeljevanju raznih nagrad – vrhunec predstavlja Nobelova nagrada za mir leta 1979. Svoje zemeljsko življenje je končala 5. septembra 1997. Manj kot dve leti po njeni smrti se je zaradi množičnega prepričanja o njeni svetosti s posebnim papeževim spregledom začel postopek za njeno razglasitev za blaženo. Papež Janez Pavel II. jo je leta 2003 razglasil za blaženo, papež Frančišek pa leta 2016 za svetnico. Njen god praznujemo 5. septembra.
Vira: radio.ognjisce.si, katoliska-cerkev.si
