Za osrednjo osebnost Oratorija 2027 smo izbrali eno najbolj znanih oseb 20. stoletja, Nobelovo nagrajenko za mir, sv. mater Terezijo. Na ta način bo to priljubljeno svetnico in humanitarko spoznala nova generacija slovenskih otrok in mladih.
Sv. mati Terezija navdušuje s svojim radikalnim služenjem umirajočim in s poslušnostjo Božji volji. Ko je prepoznala, da jo Jezus kliče k razdajanju in služenju najbolj ubogim med ubogimi na ulicah Kalkute, se je temu poslanstvu popolnoma posvetila. V njem je vztrajala vse do konca svojega življenja kljub mnogim oviram, nasprotovanjem in celo kljub duhovni “noči”, ko več desetletij ni čutila Božje prisotnosti tako kot na začetku poslanstva. Moč za to je zajemala v adoraciji in v tem, da je v vsakem bolnem in umirajočem videla Jezusov obraz. Tiste, ki so imeli srečo, da so jo spoznali osebno, pa se je dotaknila njena neizmerna skromnost in ponižnost. Prepričani smo, da se bo dotaknila tudi otrok in animatorjev na oratorijih!
V nadaljevanju lahko najdete več vsebin o sv. Materi Tereziji.
Kratka video predstavitev
V okviru Katehetskih kapljic je Studio Siposh pripravilo odlično 3-minutno predstavitev sv. matere Terezije:
https://www.siposh.com/plus/kapljice/svetamatiterezija
Življenjepis
“Po rodu sem Albanka, po državljanstvu Indijka, po veri katoliška redovnica. Po svojem poslanstvu pripadam svetu. Moje srce v celoti pripada Srcu Jezusovemu.”
Tako piše v uradnem življenjepisu Matere Terezije.
Sveta Mati Terezija, ena najbolj znanih humanitark 20. stoletja, se je rodila 26. avgusta 1910 v Skopju, ki je bilo tedaj del Osmanskega cesarstva, danes pa je glavno mesto Severne Makedonije. Njeno rojstno ime je bilo Gonxha Agnes Bojaxhiu. Izvirala je iz albanske katoliške družine. Oče Nikollë Bojaxhiu je bil uspešen trgovec in dejaven član skupnosti, mati Dranafile pa je bila globoko verna žena, ki je veliko pomagala revnim in potrebnim. Prav materin zgled je močno vplival na mlado Agnes.
Ko je bila stara osem let, ji je umrl oče, družina pa je zašla v težje življenjske razmere. Kljub temu je mati otroke vzgajala v veri, poštenosti in dobrodelnosti ter s tem v veliki meri vplivala na značaj in poslanstvo njene hčere. Njeno versko vzgojo je izpopolnjevala živa jezuitska župnija Presvetega Srca Jezusovega, kjer je bila zelo dejavna. Že kot deklica je Agnes pokazala veliko zanimanje za misijonsko delo in versko življenje, saj je delovala tudi v župnijskem misijonskem krožku. Dodatno je nanjo vplival skopski škof – slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec, ki ga je poleg zavzetosti za pastoralno delo med razkropljenimi verniki skopske škofije odlikovala velika skrb za misijone. Tako je Agnes pri dvanajstih letih prvič začutila klic k redovniškemu življenju, pri osemnajstih pa se je dokončno odločila, da bo svoje življenje posvetila Bogu in pomoči ljudem.
Pri 18-ih letih in z željo, da bi postala misijonarka v Indiji, je Agnes zapustila domači kraj in odšla na Irsko, kjer je vstopila v red Loretskih sester. Tam se je učila angleščine, saj je bila ta potrebna za misijonsko delo v Indiji. V Kalkuto je prispela januarja 1929. Leta 1931 je po končanem noviciatu izrekla prve zaobljube. Izbrala si je redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. Delovala je kot učiteljica geografije in verouka na dekliški šoli sv. Marije. Bila je priljubljena med učenkami in znana po disciplini, prijaznosti ter globoki veri. Med svojimi sesestrami pa se je odlikovala po svoji dobroti, nesebičnosti, pogumu, zmožnosti za trdo delo in naravnem talentom za organizacijo.
Leta 1937 je izrekla večne zaobljube in postala »mati Terezija«, zaupali pa so ji naloge ravnateljice šole. Čeprav je živela v samostanu, jo je močno pretresala strašna revščina ljudi v kalkutskih slumih. Vsakodnevno je videvala bolne, sestradane in umirajoče ljudi, ki niso imeli nikogar, da bi jim pomagal.
Prelomni trenutek njenega življenja se je zgodil 10. septembra 1946 med potovanjem z vlakom v Darjeeling, kamor je hodila na vsakoletne duhovne vaje. Sama je ta dogodek pozneje opisala kot »klic znotraj klica«. Začutila je, da jo Bog kliče, naj zapusti samostansko življenje in začne živeti med najrevnejšimi, da bi jim služila neposredno. Od tistega dneva naprej je zadovoljitev Jezusove žeje po ljubezni postala njena gonilna sila v življenju. V naslednjih tednih in mesecih ji je Jezus prek notranjega izražanja in videnj razodel svojo željo, naj pomaga širiti njegovo ljubezen. Razodel ji je bolečino zaradi zanemarjanja revnih. Mater Terezijo je pozval, naj ustanovi versko skupnost misijonark ljubezni, ki bo v službi najrevnejših.
Po dveh letih priprav in prošnjah za dovoljenje je 17. avgusta 1948 zapustila red Loretskih sester, oblečena v preprost bel sari z modrim robom in z nekaj drobiža v žepu. Začela je delati med revnimi na ulicah Kalkute. Vsak dan je začenjala v občestvu z Jezusom v evharistiji, nato pa z rožnim vencem v roki odšla med ljudi, da bi mu služila v nezaželenih in neljubljenih. Najprej je obiskovala bolnike in umirajoče ter otroke učila osnovne pismenosti. Njeno delo je hitro pritegnilo pozornost in že po nekaj mesecih so se ji pridružile nekatere njene nekdanje učenke. Leta 1950 je ustanovila red Misijonark ljubezni. Poslanstvo nove skupnosti je bilo pomagati »najrevnejšim med revnimi«.
Red je začel odpirati domove za umirajoče, sirotišnice, zavetišča za brezdomce, gobavce ter bolnike z nalezljivimi boleznimi.
Prvi in eden najbolj znanih centrov je bil leta 1952 ustanovljeni dom za zapuščene umirajoče Nirmal Hriday (“Hiša čistega srca”) v Kalkuti, kjer so ljudje lahko dostojanstveno preživeli zadnje trenutke svojega življenja. Mati Terezija je verjela, da si vsak človek zasluži ljubezen, spoštovanje in dostojanstvo, ne glede na vero, narodnost ali družbeni položaj. Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali.
Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo materno hišo, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Okrog leta 1960 je Mati Terezija že začela pošiljati prve sosestre v druge predele Indije. Kmalu so sledile postojanke po vseh celinah. Misijonarke ljubezni so začele delovati v številnih državah Azije, Afrike, Evrope in Amerike.
Poleg redovnic so se njenemu delu pridružili tudi prostovoljci in dobrotniki z vsega sveta. Tako je leta 1963 ustanovila moško vejo bratov misijonarjev ljubezni, večinoma brez duhovniškega posvečenja, leta 1976 žensko in tri leta pozneje moško kontemplativno vejo ter leta 1984 še vejo patrov misijonarjev ljubezni, torej duhovnikov. Ob njeni karizmi pa se navdihujejo tudi nekatere laične družbe.
Delo matere Terezije in naglo širjenje njene karizme po svetu sta pritegnila mednarodno pozornost, ki se je začela odražati v podeljevanju raznih nagrad – vrhunec predstavlja Nobelova nagrada za mir leta 1979. Ob tej priložnosti je poudarila, da nagrado sprejema v imenu vseh ubogih in pozvala svet k večji ljubezni ter skrbi za bližnjega.
Kljub svetovni slavi je živela zelo skromno. Veliko časa je preživela med bolniki in reveži. V poznejših letih so jo pestile številne zdravstvene težave, med drugim bolezni srca, vendar je nadaljevala svoje delo skoraj do smrti. Svoje zemeljsko življenje je končala 5. septembra 1997 v Kalkuti. Njena smrt je odmevala po vsem svetu. Pogreba so se udeležili številni državniki, verski voditelji in množice ljudi.
Manj kot dve leti po njeni smrti se je zaradi množičnega prepričanja o njeni svetosti, s posebnim papeževim spregledom začel postopek za njeno razglasitev za blaženo. Za blaženo jo je leta 2003 razglasil Janez Pavel II., za svetnico pa papež Frančišek leta 2016. Njen god praznujemo 5. septembra.
Danes je sveta Mati Terezija simbol nesebične ljubezni, sočutja in služenja ljudem v največji stiski. Njene besede: »Ne moremo vsi delati velikih stvari, lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubezni,« ostajajo navdih milijonom ljudi. Njeno delo še vedno nadaljujejo Misijonarke ljubezni po vsem svetu.
Povzeto po: radio.ognjisce.si, katoliska-cerkev.si
Knjige o materi Tereziji
- Pridi, bodi moja luč — ena najpomembnejših knjig o njej. Vsebuje njene zasebne spise, pisma in razmišljanja ter zelo poglobljen vpogled v njeno notranje življenje in duhovne boje. Uredil jo je p. Brian Kolodiejchuk.
- Mati Terezija, povej nam, v koga veruješ — ilustrirana knjiga za otroke in mladino, ki na preprost način predstavi njeno življenje, poklicanost in delo med ubogimi.
- Svinčnik v Božjih rokah — ilustrirana knjiga o njenem življenju za otroke in mlade.
- Mati Terezija (Francesco Follo) — krajša biografsko-duhovna knjiga, ki poudarja njeno molitev, vero in misijonsko poslanstvo.
- Sadovi ljubezni — zbirka misli, meditacij in duhovnih spodbud Matere Terezije za vsak dan v letu. Ni klasična biografija, vendar dobro predstavi njen način razmišljanja in duhovnost.
Citati matere Terezije
- »Ne moremo vsi delati velikih stvari, lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubezni.«
- »Če želiš spremeniti svet, pojdi domov in ljubi svojo družino.«
- »Mir se začne z nasmehom.«
- »Največja revščina ni lakota ali brezdomstvo, temveč občutek, da nisi ljubljen.«
- »Pomembno ni, koliko naredimo, ampak koliko ljubezni vložimo v to, kar naredimo.«
- »Včeraj je minil. Jutri še ni prišel. Imamo samo danes. Začnimo.«
- »Ljubezen, če hoče biti resnična, mora boleti.«
- »Nekateri ljudje pridejo v naše življenje kot blagoslov, drugi kot lekcija.«
- »Ne čakaj na voditelje. Deluj sam, človek človeku.«
- »Besede prijaznosti so kratke in preproste, toda njihov odmev je neskončen.«
- »Ni pomembno, koliko dajemo, ampak koliko ljubezni je v dajanju.«
- »Osamljenost in občutek, da nisi nikomur potreben, sta največja revščina.«
- »Kar gradiš leta, lahko nekdo poruši čez noč. Kljub temu gradi.«
- »Če sodiš ljudi, nimaš časa, da bi jih ljubil.«
- »Prava ljubezen je majhna dejanja, narejena z veliko ljubezni.«
- »Nikoli ne bomo vedeli, koliko dobrega lahko naredi preprost nasmeh.«
- »Bog ne pričakuje, da bomo uspešni, ampak da bomo zvesti.«
- »Vsak človek je zame Kristus v drugačni podobi.«
- »Življenje je priložnost — izkoristi jo.«
- »Kar narediš iz ljubezni, ostane za vedno.«
Anekdote in resnični dogodki iz življenja matere Terezije
- Umirajoči človek ob cesti
Nekega dne je Mati Terezija na ulici v Kalkuti našla moškega, ki je ležal v blatu, prekrit z ranami in mrčesom. Ljudje so hodili mimo njega, kot da ne obstaja. Vzela ga je v naročje, ga odnesla v svoj dom za umirajoče, ga umila in oskrbela.
Moški jo je pred smrtjo pogledal in rekel:
»Vse življenje sem živel kot žival, umiram pa kot angel.«
Ta dogodek je močno zaznamoval njeno delo med najbolj zapuščenimi ljudmi.
- Otrok, ki je podaril sladkor
Ko je delo Misijonark ljubezni postajalo vedno bolj znano, je nekoč majhen deček prišel do Matere Terezije in ji prinesel kozarec sladkorja. Doma so bili revni, vendar je fant slišal, da sestre pomagajo lačnim.
Rekel je:
»Tri dni nisem jedel sladkorja, da ga lahko dam vašim otrokom.«
Mati Terezija je pozneje povedala, da je bil ta dar zanjo enako velik kot velike donacije bogatih ljudi, saj je bil podarjen iz srca in z odpovedjo.
- Srečanje z bogatim človekom
Neki bogat poslovnež je nekoč prišel k njej in ji zaničljivo pljunil v roko, ko je prosila za pomoč revežem.
Mati Terezija je mirno rekla:
»To je bilo zame. Zdaj pa prosim še nekaj za moje uboge.«
Moškega je njen miren odziv tako pretresel, da je nato daroval veliko vsoto denarja za njeno delo.
- Nobelova nagrada za mir
Ko je leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir, je organizatorje prosila, naj odpovejo tradicionalno slavnostno večerjo. Denar, namenjen pogostitvi, je želela dati revnim v Indiji.
S tem denarjem so lahko nahranili na tisoče ljudi.
Na podelitvi je poudarila:
»Največji sovražnik miru danes ni vojna, ampak občutek, da nisi ljubljen.«
- »Nasmehni se drug drugemu«
Novinar jo je nekoč vprašal:
»Kaj lahko storimo za svetovni mir?«
Odgovorila je zelo preprosto:
»Pojdite domov in ljubite svojo družino.«
Verjela je, da se velike spremembe začnejo v majhnih vsakdanjih odnosih.
- Zadnji kos kruha
V času velike lakote je neki materi prinesla hrano za njene otroke. Ženska je vzela polovico hrane in odšla ven. Ko se je vrnila, jo je Mati Terezija vprašala, kam je šla.
Odgovorila je:
»Tudi naši sosedje so lačni.«
Ta dogodek je mater Terezijo globoko ganil, saj je videla, da tudi najbolj revni znajo deliti z drugimi.
- Njena preprostost
Čeprav je bila svetovno znana in se je srečevala z voditelji držav, je živela zelo skromno. Imela je le nekaj oblačil, preprost križ in obrabljene sandale.
Ko so jo vprašali, zakaj živi tako skromno, je odgovorila:
»Kako bi lahko gledala reveže v oči, če bi sama živela v razkošju?«
- Notranji dvomi in tišina
Po njeni smrti so objavili njena pisma, iz katerih je razvidno, da je dolga leta doživljala globoko notranjo duhovno temo in občutek Božje oddaljenosti.
Kljub temu ni prenehala pomagati ljudem. Prav zato mnogi menijo, da je bila njena vera še močnejša — ker je vztrajala tudi v težkih notranjih bojih.
- Dotik gobavca
Veliko ljudi se je v Indiji bali gobavcev in se jih niso hoteli niti dotakniti. Mati Terezija pa jim je čistila rane z lastnimi rokami.
Ko jo je nekdo vprašal:
»Bi to storili za milijon dolarjev?«
je odgovorila:
»Tudi jaz ne. To delam iz ljubezni do Boga in človeka.«
- Majhna dejanja z veliko ljubezni
Nek prostovoljec je bil razočaran, ker se mu je zdelo, da njihovo delo ne more spremeniti sveta.
Mati Terezija mu je rekla:
»Nismo poklicani, da bi bili uspešni. Poklicani smo, da bi bili zvesti.«
S tem je želela povedati, da je pomembno pomagati človeku pred seboj, tudi če ne moremo rešiti vseh težav sveta.
- Človek, ki ga nihče ni hotel
Nekega dne so Matero Terezijo poklicali k moškemu, ki je ležal ob cesti. Bil je tako bolan in zanemarjen, da ga bolnišnice niso želele sprejeti. Rekli so, da bo tako ali tako kmalu umrl.
Mati Terezija je vztrajala in rekla:
»Dokler je živ, si zasluži ljubezen in dostojanstvo.«
Ostala je ob njem, dokler ni umrl v miru.
- Pet ur brez hrane
V enem od domov za otroke so nekoč ostali popolnoma brez hrane. Sestre niso vedele, kako bodo nahranile otroke naslednji dan.
Mati Terezija je rekla:
»Bog bo poskrbel.«
Čez nekaj ur je pred vrata pripeljal tovornjak s hrano. Voznik je povedal, da je nenadoma začutil, da mora hrano pripeljati prav tja.
Sestre so bile prepričane, da je šlo za odgovor na molitev.
- Dotik nedotakljivih
V Indiji so bili nekateri ljudje zaradi bolezni ali kastnega sistema popolnoma izključeni iz družbe. Nihče se jih ni hotel dotakniti.
Mati Terezija jih je objemala, umivala in negovala. Pogosto je govorila:
»Najhujša bolezen ni gobavost, ampak občutek, da nisi nikomur pomemben.«
- Ura za reveže
Neka ženska ji je podarila dragoceno zlato uro. Mati Terezija se ji je zahvalila, vendar ure ni obdržala zase.
Prodala jo je in z denarjem kupila zdravila za bolnike.
Ko so jo vprašali, zakaj si ni ničesar prihranila, je odgovorila:
»Kar ne delimo z drugimi, izgubimo.«
- Srečanje z novinarjem
Novinar je nekoč opazoval, kako Mati Terezija čisti rane bolnemu človeku. Pretresen je dejal:
»Tega ne bi naredil niti za milijon dolarjev.«
Ona pa mu je mirno odgovorila:
»Tudi jaz ne.«
S tem je želela povedati, da človeka ni negovala zaradi denarja, ampak zaradi ljubezni.
- Otroci pod mostom
Ko je hodila po Kalkuti, je pod mostom našla skupino otrok brez staršev. Bili so lačni, umazani in prestrašeni.
Namesto da bi samo poklicala pomoč, je sedla mednje, jih objela in z njimi jedla.
Pozneje je rekla:
»Najprej morajo začutiti, da so ljubljeni.«
- Njene obrabljene sandale
Mati Terezija je več let nosila iste preproste sandale. Ena od sester je opazila, da vedno vzame najslabši par sandal med vsemi.
Ko jo je vprašala zakaj, je odgovorila:
»Če vzamem najboljše zase, bo nekdo drug dobil slabše.«
- Tišina med molitvijo
Neka sestra jo je vprašala:
»Kaj rečete Bogu, ko molite?«
Odgovorila je:
»Poslušam.«
Sestra jo je nato vprašala:
»Kaj pa Bog reče vam?«
Mati Terezija se je nasmehnila:
»Tudi On posluša.«
S tem je želela pokazati pomen notranje tišine.
- Darilo reveža
Neki zelo reven moški ji je nekega dne prinesel nekaj kovancev. Rekel je, da želi pomagati njenim ubogim.
Sestre so vedele, da bo tisti dan verjetno sam ostal brez hrane.
Mati Terezija je pozneje dejala:
»Ta človek mi je dal več kot bogataši, ker je dal vse, kar je imel.«
- Obisk vojne cone
Med vojno v Libanonu je šla v območje spopadov, da bi rešila otroke iz bolnišnice. Kljub nevarnosti je skupaj z nekaj sestrami vstopila v mesto med obstreljevanjem.
Po kratkem premirju so uspeli rešiti več otrok.
Ko so jo vprašali, ali jo je bilo strah, je rekla:
»Ko delaš za ljubezen, ni prostora za strah.«
- Vedno čas za človeka
Čeprav je bila zelo zaposlena, si je vedno vzela čas za posameznika. Ljudje so pogosto pripovedovali, da so imeli občutek, kot da so v tistem trenutku zanjo edini človek na svetu.
To je bil eden od razlogov, da so jo ljudje tako močno spoštovali.
- “Začni pri enem”
Neki prostovoljec je ob pogledu na množice revežev obupal:
»Kako lahko sploh kaj spremenimo?«
Mati Terezija je pokazala na enega otroka in rekla:
»Začni pri enem. En človek naenkrat.«
To je bilo vodilo njenega celotnega življenja.
- Riž, ki ga je družina razdelila
Nekega dne je Mati Terezija obiskala zelo revno družino, ki že več dni ni jedla. Prinesla jim je vrečo riža. Mati družine je vzela polovico riža in odšla iz hiše.
Ko se je vrnila, jo je Mati Terezija vprašala, kam je šla.
Odgovorila je:
»Tudi naši sosedje so lačni.«
Matero Terezijo je ta dogodek globoko ganil, saj je videla, da tudi ljudje v največji revščini znajo deliti.
- Človek z ulice, ki se je prvič nasmehnil
V dom za umirajoče so pripeljali moškega, ki je bil dolga leta brezdomec. Bil je nezaupljiv, jezen in ni govoril z nikomer.
Mati Terezija mu je več dni prinašala hrano in sedela ob njegovi postelji. Nekega dne jo je pogledal in se prvič nasmehnil.
Rekel je:
»Dolgo sem mislil, da sem pozabljen.«
Za Matero Terezijo je bil ta nasmeh večji uspeh kot katerakoli nagrada.
- Svinčnik male deklice
Majhna deklica iz Evrope ji je po pošti poslala svoj edini svinčnik z dopisom:
»To je vse, kar imam, ampak ga želim deliti z otroki v Indiji.«
Mati Terezija je pozneje pripovedovala, da jo je prav takšna iskrena otroška dobrota najbolj ganila.
- “Naredite to z ljubeznijo”
Neka prostovoljka je čistila tla v domu za bolnike in bila slabe volje, ker je morala opravljati »nepomembno delo«.
Mati Terezija ji je rekla:
»Ni pomembno, kaj delaš. Pomembno je, koliko ljubezni vložiš v to.«
To je postalo eno izmed glavnih vodil njenega reda.
- Človek, ki ni želel umreti sam
Neki starejši moški je dolga leta živel sam na ulici. Ko so ga pripeljali v njihov dom, je ves čas ponavljal:
»Ne pustite me samega.«
Mati Terezija mu je držala roko do smrti.
Pozneje je rekla:
»Včasih človek ne potrebuje veliko. Samo občutek, da je nekomu pomemben.«
- Darilo papeža
Papež Pavel VI. ji je nekoč podaril drag avtomobil Lincoln. Namesto da bi ga obdržala, ga je dala na dražbo.
Denar od prodaje je namenila za pomoč gobavcem v Indiji.
- “Najprej poslušaj”
Mlada sestra jo je vprašala, kako lahko pomaga ljudem tako kot ona.
Mati Terezija ji je odgovorila:
»Najprej jih poslušaj. Ljudje pogosto bolj kot kruh potrebujejo nekoga, ki jih sliši.«
- Umazanija v hiši reveža
Ko je obiskala zelo revnega starejšega moškega, je opazila, da živi v popolni temi in umazaniji. V hiši je imel staro svetilko, ki je ni prižgal že več let.
Vprašala ga je:
»Zakaj nikoli ne prižgete svetilke?«
Odgovoril je:
»Nihče ne pride k meni.«
Rekla mu je:
»Če vam bodo naše sestre prihajale na obisk, jo boste prižgali?«
Moški je privolil. Čez čas jim je sporočil:
»Povejte moji prijateljici, da luč še vedno gori.«
- Ko ni imela ničesar
Na začetku svojega dela je imela samo nekaj rupij v žepu. Brez zgradb, brez organizacije in brez denarja je začela pomagati ljudem na ulici.
Pogosto je govorila:
»Če čakaš, da boš imel vse, ne boš nikoli začel.«
- Otroci so jo klicali “mati”
Mnogo sirot ni nikoli poznalo svojih staršev. Ko so srečali Matero Terezijo, so jo spontano začeli klicati »mati«.
Za mnoge od teh otrok je bila prva oseba, ki jih je objela, jim dala hrano in občutek varnosti.
- Pogovor z mladim zdravnikom
Mladi zdravnik je nekoč dejal:
»Vaše delo je kaplja v ocean.«
Mati Terezija je odgovorila:
»Toda brez te kaplje bi bil ocean manjši.«
- Molitev pred delom
Vsako jutro je s sestrami najprej dolgo molila, šele nato so odšle med reveže.
Ko so jo vprašali, zakaj toliko časa nameni molitvi, če pa je okoli toliko trpljenja, je odgovorila:
»Brez molitve ne bi imele moči ljubiti ljudi tako, kot jih moramo ljubiti.«
