Za začetek don Boskovega Oratorija lahko štejemo dogodek, ki se je zgodil na praznik Brezmadežnega Marjinega spočetja, 8. decembra 1841. Don Bosko je prizor sam popisal takole:
»Na slovesni praznik Brezmadežnega Marijinega spočetja sem se ravno oblačil v mašna oblačila, da bi obhajal sveto mašo, ko je zakristan Jožef Comotti zagledal v kotu fantiča in ga povabil, da bi mi ministriral pri maši.
‘Ne znam,’ mu je odvrnil osramočeno.
‘Pridi,’ je ponovil zakristan, ‘boš ministriral.’
‘Ne znam,’ je ponovil. ‘Še nikoli nisem ministriral.’
‘Tepec!’ je zakričal nanj zakristan. ‘Če ne znaš ministrirati, čemu si prišel v zakristijo!’ Ko je to rekel, je pograbil palico in že so padali udarci po hrbtu in po glavi nesrečnega fanta, medtem ko je pobiral pete iz zakristije.
‘Kaj vendar delate?’ sem zavpil. ‘Zakaj ga tepete ?’
‘Ker je prišel v zakristijo, pa ne zna ministrirat.’
‘Niste prav naredili.’
‘Kaj vam to mar?’
‘Moj prijatelj je. Takoj ga pokličite, pogovoriti se moram z njim.’«
Fant se je osramočen vrnil. Ostrižen je na balin, suknjič ima umazan od malte. Priseljenec je. Morda so mu njegovi domači rekli: ‘Ko boš v Turinu, hodi k maši.’ Res je prišel k masi, toda sram ga je bilo stopiti v cerkev med lepo oblečene ljudi. Poskusil je priti v zakristijo, kakor imajo navado možje in fantje na deželi.
»Ljubeznivo sem ga vprašal: ‘Si bil danes že pri maši?’
‘Ne.’
‘No, bos pa pri tej masi. Potem se bom pogovoril s teboj o zadevi, ki ti bo všeč.’
Obljubil mi je. Po maši in po zahvali zanjo sem ga peljal v kor in mu z veselim obrazom dejal: ‘Moj dobri prijatelj, kako se pišeš?’
‘Jernej Garelli.’
‘Od kod si?’
‘Iz Astija.’
‘Kaj delaš?’
‘Zidar sem.’
‘Imaš še očeta? ‘
‘Ne, umrl je.’
‘Kaj pa mama?’
‘Tudi ona je umrla … ‘
‘Koliko si star?’
‘Šestnajst let.’
‘Znaš brati in pisati?’
‘Ne.’
‘Znaš peti?’
Fant si je obrisal solze, me začudeno pogledal in odgovoril: Ne.’
‘Znaš žvižgati? ‘
Jernej se je zasmejal. Prav to sem hotel. Postala sva prijatelja.
‘Si že bil pri prvem obhajilu?’
‘Ne še. ‘
‘Si že bil pri spovedi?’
‘Ja, ko sem se bil majhen.’
‘Hodiš k verouku ?’
‘Si ne upam. Mlajši fantje se mi smejijo … ‘
‘Če bi te jaz učil verouk, bi prišel ?’
‘Zelo rad.’
‘Tudi semkaj?’
‘Samo da me ne bi pretepali. ‘
‘Le miren bodi, zdaj si moj prijatelj, nihče se te ne bo dotaknil. Kdaj bova začela?’
‘Kadar boste hoteli.’
‘Tudi takoj?’
‘Z veseljem.’«
Don Bosko je pokleknil in zmolil zdravamarijo. Petinštirideset let pozneje je dejal svojim salezijancem: »Vsi blagoslovi iz nebes so sad tiste prve zdravamarije, ki sem jo zmolil goreče in s pravim namenom.«
Ko je don Bosko končal zdravamarijo, se je za začetek pokrižal, toda opazil je, da Jernej ni naredil križa, ali bolje, napravil kretnjo, ki je samo medlo spominjala na križ. Potem ga je prijazno naučil, da ga je dobro napravil. Po tem mu je v narečju (oba sta bila iz Astija) razložil, zakaj Boga imenujemo ‘Oče’.
Na koncu mu je rekel: »Rad bi, Jernej, da prideš tudi prihodnjo nedeljo.«
»Rad.«
»Ne samo ti, pripelji še svoje prijatelje.«
Jernej Garelli, zidarček iz Astija, je bil prvi don Boskov poslanec med mladimi delavci svoje četrti. Pripovedoval jim je o simpatičnem duhovniku, »ki zna tudi žvižgati«, in jim predal njegovo povabilo. Štiri dni pozneje je bila nedelja. V zakristijo jih je prišlo devet. Niso prišli v »cerkev sv. Frančiška Asiškega«, prišli so »iskat don Boska«. Porodil se je »oratorij«.
(iz knjige Za vas živim, Teresio Bosco, Salve 2001)